ZDRAVA PREHRANA

 

JE RJAVI SLADKOR BOLJ ZDRAV?


Pogosto slišimo, da je rjavi sladkor bolj zdrava izbira od belega, marsikdo tudi meni, da je dieta učinkovitejša, če belega nadomestimo z rjavim. Medtem ko to drži za rjavi riž, kar je posledica njegovega nižjega glikemičnega indeksa (manjšega vpliva na hitro zvišanje ravni krvnega sladkorja) zaradi ohranjene semenske lupine in večje vsebnosti vlaknin, pri rjavem sladkorju nikakor ne gre za kaj takšnega niti podobnega.

Rjavi sladkor se od belega razlikuje bolj ali manj le po barvi, večinoma je to beli sladkor, ki ga proizvajalci obarvajo z melaso (melasa je stranski proizvod pri proizvodnji belega sladkorja), v obeh primerih pa gre za saharozo v skoraj istem deležu (razlika je zanemarljiva). Energijska vrednost in glikemični indeks sta torej primerljiva, obe vrsti sladkorja se razlikujeta le po vsebnosti mineralov, kar nekateri izpostavljajo kot veliko prednost pred belim sladkorjem, ki mineralov skoraj ne vsebuje. Vendar pa golo dejstvo, da rjavi sladkor vsebuje več mineralov kot beli, ni dovolj, pomembno je vedeti, kolikšna je ta razlika. Ob podrobnejši proučitvi sestave enega in drugega sladkorja vidimo, da ena čajna žlička rjavega sladkorja vsebuje približno 3,5 mg kalcija in 0,5 mg magnezija, medtem ko je priporočeni dnevni vnos (100 % PDV/RDA) za kalcij 800 mg, za magnezij pa 375 mg. Da bi z uživanjem rjavega sladkorja dosegli koristi v smislu zagotavljanja mineralov, torej ne gre pričakovati. Vendarle pa je rjavemu sladkorju treba priznati veliko bolj aromatičen okus. Kar pa zadeva škodljive učinke na telo, sta si oba povsem primerljiva in je tako enega kot drugega priporočljivo uživati čim manj.

VIR: http://www.maxximum-portal.com

ZDRAVILNE LASTNOSTI ZELJA


Zelje, tako surovo kot kislo, so v zdravilne namene uporabljali že stoletja, z njim so zdravili tako rekoč vse. Že naše babice so poznale obkladke s poparjenimi listi zelja za blažitev bolečin, ki so jih polagali na boleča mesta.
Zelje vsebuje tudi snovi, ki po ugotovitvah nekaterih raziskav zavirajo nastanek različnih obolenj, med drugim naj bi zavirali tudi nastanek nekaterih oblik raka.

Prehranska vrednost


Zelje ima zelo nizko energijsko vrednost, vsebuje malo maščobe in ogljikovih hidratov, hkrati pa je vir visoko vrednih beljakovin, saj vsebuje vse esencialne amino kisline.
Daje dolgotrajen občutek sitosti, zato je idealno živilo tudi pri shujševalnih dietah. Zelje je tudi bogat vir nekaterih mineralov, kot so selen, kalij, natrij, kalcij, magnezij, železo, žveplo, baker in fosfor, ki se v večini nahajajo v oblikah, ki jih telo lahko dobro izkoristi.
Zelje vsebuje tudi veliko vitamina A in C, riboflavina, niacina in tiamina (vitamini B2, B3 in B1).
Vsebuje glukozinolate - posebno skupino žveplovih spojin z močnim protirakavim delovanjem, ki jih najdemo tudi v brokoliju in cvetači.
Kislo zelje po vsebnosti mlečne kisline prekaša celo jogurt.
Ima ogromno vitamina C - 100 gramov ga vsebuje celo do 50 mg, kar je primerljivo z limono ali pomarančo. S 150 do 200 g zelja zadostimo dnevnim fiziološkim potrebam po vitaminu C.

Zdravilne lastnosti in pozitivni učinki presnega in kislega zelja

  • Zelje vsebuje žveplove snovi, ki mu dajejo značilen vonj,hkrati pa naj bi po nekaterih raziskavah zmanjševale tudi koncentracijo holesterola v krvi in posledično bolezni srca in ožilja
  • Sveže zelje dokazano pomirja, izboljšuje možganske sposobnosti, odpravlja nemir in živčne motnje.
  • Uživanje kislega zelja pospešuje izločanje strupenih snovi iz telesa in omogoča razvoj zdrave črevesne flore
  • Krepi organizem, preprečuje prezgodnje staranje in zmanjšuje nagnjenost k številnim boleznim.
  • Uspešno je tudi v boju s kandido
  • Zelje blagodejno deluje na žlezo ščitnico, poleg tega povečuje spolno dejavnost in celo nastajanje barvil v laseh ter koži.
  • Pospešuje presnovo ogljikovih hidratov in uravnava delovanje žlez z notranjim izločanjem.
  • Vsebuje bakterije mlečne kisline, ki lajšajo črevesne težave, priporočajo pa ga tudi kot dieto ob rakavih obolenjih (predvsem pri raku črevesja).
  • Splošno znano je tudi, da kislo zelje omili težave, ki se naslednji dan pojavijo zaradi popitega kozarčka preveč, saj vsebuje veliko vitaminov in vode.
  • Kot sveža zelenjava je odličen pri kroničnem zaprtju ter sladkorni bolezni in protinu. je odličen pri kroničnem zaprtju ter sladkorni bolezni in protinu
  • Mlečna kislina se ujema z želodčno kislino in pomaga proti zgagi.
  • Antioksidanti v zelju onemogočajo delovanje prostih radikalov in povečujejo proizvodnjo encimov, ki jih telo potrebuje za razstrupljanje.
  • Mlečna kislina in acetilholin, katera izločajo bakterije, ki povzročajo kisanje zelja, preprečujeta gnilobne procese v črevesju
  • Redno uživanje zelja v vseh oblikah močno zmanjša tveganje za razvoj raka na prostati, debelem črevesu in pljučih.
  • Kislo zelje zmanjšuje količino holesterola v krvi in omili težave, ki se pojavijo po prekrokani noči.
  • Spodbuja prebavo in omogoča razvoj zdrave črevesne flore. Skrbi za zdravo srce in ožilje, ker preprečuje razvoj ateroskleroze.
  • Krepi organizem, preprečuje prezgodnje staranje in zmanjšuje nagnjenost k številnim boleznim.
  • Uspešno je tudi v boju z glivično okužbo s kandido
  • Povečuje spolno aktivnost, krepi imunski sistem ter izboljšuje spomin in koncentracijo.
  • Zelnica spodbuja izločanje žolča in delovanje trebuš­ne slinavke
Največ aktivnih učinkovin boste ohranili, če boste zelje jedli surovo. Če pa ga toplotno obdelujete, poskrbite, da je jed pripravljena v čim krajšem času.

KATERE VRSTE RIŽA IZBRATI


Zdrava izbira

Riž cenijo tako v dietni prehrani kot v kulinariki. Je lahko prebavljiv, hitro dovaja energijo, dobro deluje na črevesno floro in ne povzroča alergij. Ker pri kuhanju žejno vpija vodo, je dober nosilec okusov in dodatkov.
Riž je poceni hrana, ki si jo lahko privošči vsak. Kuharji imajo radi riž, saj jim omogoča izvajaje najrazličnejših kulinaričnih bravur: riž lahko za 5,5-krat poveča volumen, zato ga uporabljajo kot nosilca najrazličnejših okusov, vonjev in barv. Pripravimo ga lahko na nešteto načinov, z mesom ali zelenjavo, kot sladko ali slano jed, tisti pa, ki ga imajo za neokusno kašo, zanesljivo ne vedo, da ga je treba ustrezno obdelati ... Dobro skuhati riž ni tako zapleteno kot obredno pripravljanje čaja na Japonskem, ni pa niti povsem preprosto.

V dietni prehrani


Riž nadvse cenijo v dietni prehrani, saj prav na njem temeljijo številni dietni režimi. Najbolj znan je kot sredstvo za dietoterapijo pri driskah (riževa sluz, krema ali kuhan riž). Riž je lahko prebavljiv, hitro se absorbira in dovaja energijo, dobro vpliva na črevesno floro in nima alergičnih učinkov. Pri razjedi želodca, kroničnem vnetju črevesja (zlasti debelega črevesa), jeter in žolčnika in boleznih dvanajstnika je riž prva hrana, ki jo bolniki lahko uživajo, in sicer najpogosteje skuhanega v juhi, mleku in pozneje kot prilogo.

Brez glutena


Riž je del neglutenske diete, saj v nasprotju z drugimi žitaricami ne vsebuje glutena. Ne le vsi, ki ne prenašajo glutena, tudi tisti, ki so alergični na različne beljakovine, na primer na mleko ali jajca, lahko brez strahu uživajo riž, saj še niso ugotovili, da bi komu škodil.

Riž priporočajo vsem, ki morajo omejiti vnos natrija in povečati vnos kalija. Ker vsebuje malo natrija, je primeren za neslane diete. Uživanje velikih količin kalija ni priporočljivo le za bolnike, temveč za vse, ki jedo preveč industrijsko obdelane hrane. Neslan riž bi se moral pogosteje znajti na krožniku srčnih bolnikov, tistih s povišanim tlakom ter vseh, ki morajo zmanjšati vnos natrija in povečati vnos kalija.

Kateri je najboljši?


Beli riž je poliran in včasih tudi glaziran; to pomeni, da je zrno povsem očiščeno, ne le grobe lupine, pač pa tudi ovojnice in kalčka. Rjavi ali integrirani riž je rdečkaste barve in zadrži del naravnega bogastva - ovojnico in kalček, zato vsebuje več zaščitnih snovi. Rjavi riž vsebuje 3,5-krat več magnezija, štirikrat več vitamina B1 in vlaknin, petkrat več nikotinske kisline in 1,6-krat več folne kisline kot beli riž.

Glazirani riž pri tehnološkem procesu obdelave izgubi 92 odstotkov kroma, 54 odstotkov cinka in 78 odstotkov mangana. Čeprav v naši prehrani riž ni tako pomemben kot na Kitajskem, moramo priznati, da je rjavi riž polnejše, boljše in okusnejše živilo od belega, čeprav je nekoliko bolj žilav in se kuha dlje.

Z nutricionističnega stališča ima riž še eno prednost pred drugimi žitaricami, saj ga uživamo v zrnu in ga le redko meljemo. Mletje namreč razbije strukturo semena, njegovo vsebino izpostavi procesom razpadanja in oksidacije, zmanjšuje vsebnost vitaminov, če pa ga povrhu še rafinirajo, je zrno ob ovojnico in kalček (v njem so olja, vlakna, vitamini in minerali). Tako živilo z visoko hranilno vrednostjo ostane zanimivo zgolj zaradi beljakovin in energije, ki jo dovaja. S kuhanjem in če je dolgo v vodi riž dodatno izgubi vitaminsko vrednost, zato ga je priporočljivo dušiti, toplotno obdelati v malo tekočine, z dolivanjem.

Basmati in karolina


Za najboljši beli riž dolgega zrna veljata riž znamke basmati ali himalajski riž in karolina iz ZDA. Riž srednje velikosti z imenom jasnime ali japonski riž, pa tudi nekatere vrste italijanskega riža so vsi zelo okusni in jih večinoma uporabljajo za rižote.Na deklaraciji napis parboiled pomeni, da je riž tehnološko obdelan s pregreto paro, zaradi česar zrno otrdi in se med kuhanjem ne razkuha in spremeni v kašo. Z nutricionističnega stališča je bolj polnovreden od belega poliranega riža, saj vsebuje več hranljivih snovi.

Uravnoteženo


Na našem jedilniku je beli riž že udomačen, na rjavi riž pa se šele navajamo, saj smo ga okusili šele, ko je v naše prostore prodrla makrobiotika. Toda cilj makrobiotike ni uživanje rjavega riža, pač pa pripeljati telo in dušo v stanje ravnotežja, miru in sreče, saj je makrobiotika popolna filozofija življenja, v katerem prehrana igra le eno izmed vlog. Kljub temu so naši krožniki prav zaradi nje obogateni s tako polnovrednimi živili.

Hranilne vrednosti:

Ker se riž zelo napije vode, je porcija 100g, navadno dovolj za dober obrok, ki nas nasiti.

 Polirani Rjavi Škrob
Energija 348 kcal 360 kcal 316 kcal
Voda 12,9 g 13 g 6,14 g
Beljakovine 6,83 g 7,1 g 13,4 g
Maščobe 0,62 g 1,9 g 20,9 g
Ogljikovi hidrati 77,73 g 77 g 49,7 g
Minerali 0,53 g 1,2 g 9,99 g
Vlakna 1,39 g 8,7 g 21 g
Natrij 6 mg 10 mg 5 mg
Kalij 103 mg 260 mg 1485 mg
Kalcij 6 mg 32 mg 57 mg
Magnezij 64 mg 110 mg 781 mg
Železo 0,6 mg 1,3 mg 18,5 mg
Cink 0,5 mg 1,5 mg

VIR: VIVA.SI


NIZKOKALORIČNA LEČA Z VISOKO HRANILNO VREDNOSTJO

V trgovinah je na voljo več vrst leče. Omenimo le nekatere: zelena leča je najbolj cenjena v evropski kuhinji in pri kuhanju ohrani obliko, tu je še rumena leča (imenujejo jo tudi egipčanska in rumeni dal), ki je še najprimernejša za juhe in pireje, saj se izredno hitro razkuha in izgubi obliko, pa francoska, ki zaradi rahlega okusa po zemlji velja za pravo delikateso.

Hranilne vrednosti
Količina na 100g živila
Energija (kcal) 116 kcal
Maščobe skupaj 0.38 g
Holesterol 0 mg
Ogljikovi hidrati skupaj 20.13 g
Beljakovine 9.02 g

Navodila za pripravo

Leče ne namakamo. Rumeno lečo kuhamo približno 20 minut, kar pomeni, da se lahko za njo odločimo tik pred zdajci in nam ni treba priprave načrtovati dva ali vsaj dan prej, tako kot zahtevajo njeni bližnji sorodniki (zrna fižola, čičerke, boba ...). Zeleno lečo kuhamo od 30 do 40 minut, odvisno od vrste. Kuharji pravijo, da za 6 ljudi zadošča približno 1/2 kg leče (nič hudega, če jo skuhamo preveč, saj jo lahko shranimo in uporabimo pozneje).

Sestavine


  • 1/2 kg leče
  • 1 čebulo
  • 2 stroka česna
  • bouquet garni
  • košček masla
  • poper
  • limonin sok

Priprava

Oglejmo si osnovni recept za pripravo leče. V lonec stresemo 1/2 kg leče, dodamo veliko čebulo, 2 stroka česna in bouquet garni. To je francosko ime za šopek različnih svežih ali suhih začimb, ki vedno vsebuje peteršilj, timijan in lovor. Če imamo sveže zeli, zvežemo 3 vejice peteršilja, vejico timijana in lovorov list. Bouquet garni iz posušenih začimb pripravimo tako, da zmešamo enake odmerke vseh treh začimb, jih položimo na kos gaze, ga preganemo in povežemo s sukancem. Omot po kuhanju zlahka odstranimo.

Vse skupaj prelijemo z vodo. Kuhamo približno pol ure, potem poskusimo, ali je leča že mehka. Odcedimo, odstranimo začimbe in lečo skupaj z maslom stresemo nazaj v lonec. Ko se maslo stopi, odstavimo, potresemo s poprom in pokapljamo z limoninim sokom.

Vir: www.viva.si


VLAKNINE, NEPOGREŠLJIVE V NAŠEM VSAKDANJIKU

V zadnjih desetljetjih veliko pozornosti posvečamo zdravi prehrani. Posebej so v ospredju vitamini in minerali.
Precej manj prahu pa dvigajo vlaknine, ki so prav tako nepogrešljiv del zdrave prehrane. Splošno znano je sicer, da dobrodejno vplivajo na prebavo, toda vloga vlaknin je večja. Bistveno večja.
Po krivici prezrte vlaknine
Naša prebava se začne v ustih in nato poteka skozi celotno telo do končnega izločanja odpadnih snovi. Takoj lahko sklepamo, da je poleg vsebnosti hranil pomembno tudi, kako se zaužita hrana premika.
Glavnina prebave se zgodi v črevesju, kjer kaj hitro pride do zastojev, ranic ali drugih težav. Že dolgo je znano, da ‘promet’ skozi prebavila poteka precej bolj gladko, če se dovolj gibljemo in zaužijemo dovolj tekočine in vlaknin.
Kaj pa vlaknine sploh so? S to besedo poimenujemo kar pestro družino snovi, ki so lahko sestavljene iz vlaken, lahko pa tudi ne, lahko so neprebavljive, delno prebavljive ali sorazmerno dobro prebavljive, topne ali netopne v vodi ...
Kemijsko gre praviloma za ogljikove hidrate, ki pa so za razliko od bolj znanih sladkorjev zgrajeni bolj zapleteno (tvorijo večje molekule in vsebujejo vsaj vezi, ki jih naši encimi ne znajo razgraditi). Tipičen primer takšne vlaknine je celuloza, snov, iz katere je ogrodje rastlinskih celic, in jo denimo prežvekovalci prebavijo s pomočjo posebnih encimov, ki jih mi nimamo.
Vlaknine lahko delimo tudi po izvoru, saj jih najdemo tako v sadju, kot zelenjavi ali žitaricah. V živilih živalskega izvora vlaknin ni.

Nepogrešljive vlaknine
Hrana, bogata z vlakninami, spodbuja žvečenje in s tem izločanje sline in prebavnih sokov. V želodcu in tankem črevesu dajejo vlaknine zaradi svoje prostornine občutek sitosti, v debelem pa se napijejo vode in poskrbijo, da blato hitreje in lažje zapusti telo.
Ker nase vežejo različne strupe, ki nastajajo pri razgradnji hrane, je njihov zdravilni učinek nesporen. Dokazano pomagajo tudi nižati holesterol, a žal s seboj iz telesa odnašajo tudi nekatere zdravju koristne minerale.
Zato s povečevanjem vnosa vlaknin v telo nikakor ne gre pretiravati. No, večina med nami si zaužitje nekaj dodatnih gramov vlaknin na dan lahko brez pomislekov privošči, saj jih zaužijemo bistveno manj, kot bi bilo za naše telo dobro.
Hrana z veliko vsebnostjo vlaknin zmanjšuje verjetnost za nastanek bolezni srca in ožilja, upočasnjuje razvoj in napredek dibetesa tipa 2 (telo ne more izdelati dovolj insulina za uravnavanje količine sladkorja v krvi, vlaknine pa mu pomagajo tako, da upočasnjujejo sproščanje sladkorja v kri), niža vsebnost holesterola, zmanjšuje verjetnost za nastanek črevesnih vnetij, ki v lažji ali težji obliki pestijo kar tretjino prebivalcev razvitega sveta po 45 letu in dve tretjini po 85 letu, zaradi občutka sitosti, ki ga dajejo (hkrati pa prinašajo nič ali skoraj nič energije), tudi pomagajo obdržati primerno težo ali znižati previsoko.
Ker vlaknine pospešujejo v našem okolju vse prevečkrat preleno prebavo, so zaslužne za odstranitev strupov iz telesa in tako preprečijo marsikatero bolezen, vključno z nekaterimi vrstami raka.
Čeprav mnogi mehanizmi delovanja vlaknin niso pojasnjeni (mnogi učbeniki še vedno zatrjujejo, da so vlaknine povsem neprebavljive, kar pa ni vedno res), je njihova uporabnost nesporna.

Topne vlaknine proti netopnim

Nekatere vlaknine so v vodi netopne in se iz telesa izločijo skoraj nespremenjene, druge pa z vodo tvorijo gel, v katerem se raztapljajo različne snovi, ki sodelujejo v presnovi.
Zato ne čudi, da so prav topne vlaknine (največ jih je v ovsu, veliko tudi v večini vrst sadja in nekaterih stročnicah, znan primer je pektin) tiste, ki se dejavno vključujejo v presnovo in vplivajo na vsebnost sladkorja in holesterola v krvi.
Netopne vlaknine (največ jih je v pšenici in vlaknatih delih zelenjave, najbolj znan primer je gotovo celuloza) se napijejo le vode in nato kot nekakšne ščetke gladijo črevesje, da lažje izloči blato. Na naše zdravje blagodejno vplivata obe skupini, zato je izjemno pomebno, da redno uživamo sadje in zelenjavo, v katerih praviloma najdemo tako topne kot netopne vlaknine.
Vpliv topnih in netopnih vlaknin na izločanje blata je različen. Netopne delujejo odvajalno, topne pa potovanje blata skozi črevesje dejansko nekoliko upočasnijo.

Kako povečati vnos vlaknin?

Morda je najlažje dodajati otrobe. Lahko jih vmešamo v jutranji jogurt, dodamo kruhu ali občasno pojemo kar žličko otrobov, ki pa, roko na srce, niso najprijetnejšega okusa.
Toda vlaknine lahko dobimo tudi na prijetnejše in okusnejše načine. Bela prečiščena živila lahko nadomestimo s polnozrnatimi (kruh in testenine iz polnozrnate moke, rjav ali divji riž, namesto čokoladic polnozrnate energijske ploščice), namesto sokov uživamo cele sadeže, se naučimo pripraviti nekaj eksotičnih zelenjavnih jedi, vmesne slane in mastne prigrizke nadomestimo z arašidi (nesoljenimi in nepraženimi) ali orehi ...
Če se odločimo, da bo odslej naš jedilnik bolj zdrav, se moramo marsikaj naučiti o pripravi jedi. Dolgotrajno kuhanje, precejanje in praženje škodi vsem hranilnim snovem, vključno z vlakninami, ki najbolj zaležejo surove.
Toda pozor! Naša prebavila po dolgih letih pomanjkanja vlaknin velikega povečanja ne bodo dobro prenesla. Ob nenadni spremembi jedilnika nam preti napenjanje, bolečine v trebuhu, morda tudi zaprtje.
Dober začetek bi bil, če ugotovimo, koliko vlaknin sploh pojemo in nato postopno povečujemo vnos za gram na dan ali celo za gram v treh dneh. Hkrati postopno povečujemo količino zaužite tekočine, najbolje vode. V nekaj tednih bomo dosegli priporočeno količino in se ob tem morda celo zabavali!
Vir: svet-je-lep.com


KOROMAČ


je odličen vir vitaminov, mineralov in vlaknin, ter močan antioksidant, ki pomaga vzdrževati zdrav imunski sistem. Vsebuje namreč dvakrat več vitamina C kot pomaranče, beta karotin, provitamin A, vitamin E in folno kislino. Bogat je tudi z različnimi minerali, na primer železom, cinkom, magnezijem, kalijem in kalcijem in tako ki pa so bistvenega pomena pri zniževanju krvnega tlaka. Če ga uživamo surovega po jedi pa nam odlično očisti tudi zobe.

Okusen je predvsem kot presna hrana, če ga narežemo na tanke trakove in ga pomakamo v omako iz deviškega oljčnega olja, popra in soli ali pa ga pripravimo v solati skupaj z drugo zelenjavo, na primer s paradižnikom, korenjem, bučkami in olivami v marinadi iz kisa in olja. Odlično se poda tudi s pomarančami, ananasom, jabolki, hruškami, grozdjem in oreščki.
Je prijatelj vitke postave, saj sto gramov koromača vsebuje približno dvajset  kilo kalorij. Med prebavo uravnava delovanje želodca, v črevesju poskrbi za vezavo maščob tako, da pospeši izločanje žolča, in hkrati odpravlja napenjanje.

Stari Grki so koromač uporabljali tudi za pomoč pri spolnosti. Legenda pravi, da so med Dionizovimi festivali koromačeve liste nosili kot krone, listi in semena pa naj bi predstavljali učinkovit afrodizijak. Njegovo moč so opisovali tudi v Kamasutri. Sveži sok iz koromača naj bi prav tako vplival na spolno moč. Tudi po tradicionalnem receptu hinduistov naj bi koromač poživil spolne funkcije, koromačeva juha pa je priljubljena kot spolno poživilo tudi v sredozemskih krajih.

Vir: Ekologicen.si

SIROTKA 


Sirotka je tekoč stranski produkt predelave mleka v sir. Poznamo sladko in kislo sirotko.
Že pred davnimi stoletji je v Evropi sirotka veljala za zdravilno pijačo.

V alpskih deželah (z izjemo Slovenije) je sirotka še vedno dokaj pogosta in priljubljena osvežilna oz. zdravilna pijača, v zadnjih letih pa postaja bolj priljubljena tudi širše po svetu.
V športni prehrani izdelujejo iz sirotke vrsto prehranskih dopolnil, saj vsebuje večinoma beljakovine, ki se razmeroma hitro vsrkajo v organizem. Prav zato so sirotkini proteini pomemben del prehrane v bodybuildingu in pri ostalih športih, ki zahtevajo moč, pri čemer je treba poudariti, da je alergična reakcija na sirotko dokaj pogost pojav pri ljudeh.

Vpliv na mišično hipertrofijo

Rastoči dokazi podpirajo zaključek, da jemanje beljakovin po treningu za moč vodi v večjo mišično hipertrofijo. Nedavna raziskovanja kažejo, da določeni tipi beljakovin, kot so sirotkine beljakovine, ki so hitro prebavljive ter vsebujejo dosti levcina, so bolj efektivni pri stimulaciji sinteze mišičnih beljakovin. Kontinuirano uživanje tega tipa beljakovin po vadbi, vodi v večjo mišično hipertrofijo. Sirotkine beljakovine ali beljakovine na osnovi mleka imajo večjo učinkovitost kot izoenergični ogljikovi hidrati in sojine beljakovine v promociji mišične hipertrofije. Se pravi, da uživanje sirotkinih beljakovin po treningu za moč, promovira sintezo mišičnih beljakovin, prirast mišičnih beljakovin in navsezadnje mišično hipertrofijo.

Vpliv na fizično in kognitivno uspešnost

V študiji so preučevali povečanje fizične in kognitivne uspešnosti pri ljudeh, katerih prehrano so dopolnili z dodajanjem sirotkinih beljakovin in levcina. Imeli so 30 zmerno fit udeležencev, ki so jih razdelili v dve skupini. Ena skupina je 8 tednov dobivala dodatek sirotkinih beljakovin in levcina, druga pa je dobivala placebo. Obe skupini sta izvedli fitnes test zračnih sil (Air Force fitness test) pred in po 8 tednih. Pri skupini, ki je dobivala dodatek sirotkinih beljakovin in levcina, je bila signifikantno povečana uspešnost delanja potiskov na klopi (bench-press) in sklec. Bila je tudi signifikantno povečana totalna telesna masa, brez maščobna masa in pusta telesna masa. Razlike med skupinami pa ni bilo v delanju trebušnjakov, zgibov, pri teku na tri milje in pri zaznavanju. Tako so prišli do zaključka, da jemanje sirotkinih beljakovin in levcina pomaga pri povečanju moči zgornjega dela telesa in/ali puste telesne mase.

KEFIR-ZAKLADNICA NARAVE


Kefir je napitek iz skisanega polnovrednega ali posnetega kravjega mleka. Pri nastajanju kefirja pomembno vlogo igrajo kefirne »gobice« - simbioza nekaj različnih oblik mikroorganizmov: mlečnokislinskih streptokokov in kvasovk, ki pospešujejo proces kisanja mleka.
Kefir - pri nas še vedno premalo cenjen zaklad narave,
tradicionalni napitek kavkaških ljudstev, ki slovijo po svoji aktivni življenjski moči in dolgem življenju. Skrivnost visoke biološke vrednosti in blagodejnega učinka kefirja na presnovo celotnega organizma, s poudarkom na procesu staranja, je še dokaj neraziskana. Živi mikroorganizmi v lončku kefirja ves čas ustvarjajo čudeže; eden le-teh je naravno nastajanje CO2, zaradi katerega ima kefir okus osvežilne pijače in ga z veseljem in s tekom uživajo tudi tisti, ki ne prenesejo mleka in drugih mlečnih napitkov.


Danes delajo kefir povsod po svetu. »Gobice« v mleku pustijo nekaj časa, ko pa je v njem že veliko mikroorganizmov, ga odlijejo v steklenice in jih neprodušno zapro. Zrel kefir vsebuje ob mlečni kislini še približno 1 % etanola (etilnega alkohola) in je prepojen z ogljikovim dioksidom, s plinom, ki so ga prispevale kvasovke. Ko kefir natočimo v kozarec se peni in je gostljat kot smetana.

Prehranski, fiziološki in zdravilni učinki fermentiranih mlečnih izdelkov, ki vsebujejo žive mikroorganizme, so dandanes že splošno dejstvo. Številne raziskave se gibljejo v smeri raziskovanja znanih učinkov teh izdelkov in uporabljajo dosedanja dognanja principov delovanja mlečne mikroflore kot vodilo pri raziskavah novih proizvodov (hrane, pijače, encimov, zdravil itd.) ali njihovih terapevtskih aplikacij:
•delovanje mikrobne beta-galaktozidaze
•učinki na holesterol
•učinki na prebavni (gastrointestinalni) trakt
•antimikrobni efekti
•učinki na imunski sistem
•antioksidativne lastnosti
•vitamini, in minerali (vsebnost, topnost oz. absorbcija v telo)
•olajšan vnos Ca pri starejših ljudeh
•izboljšanje prebavljivosti beljakovin in maščob


Vir: Vikipedija

 


BRINČEV KMEČKI MLIN

- PŠENIČNA MOKA ( bela, ostra, polbela, krušna, polnozrnata...).
- AJDOVA MOKA ( ajdova kaša...)
- PROSENA KAŠA
- KORUZNA MOKA ( bela, rumena, bel, rumen koruzni zdrob...).
- RŽENA MOKA
- OVSENA MOKA
- JEČMENOVA MOKA
- PŠENIČNI IN PIRINI OTROBI
- PIRINA MOKA ( polnovredna, bela, polbela, zdrob, kaša...).


PREDSTAVITEV:

Bogata tradicija, trdo delo, stari običaji in tradicionalen način življenja
Kmečki mlin je na kmetiji Brinovc deloval, torej mlel vse vrste žita , že okrog leta 1800, leta 1940 pa so mlin razširili in uredili stanovanje za mlinarja, ki je mlel vse do leta 1958. Po tem času pa je do leta 1960 opravljal mlinarsko delo samo še oče Franc, ki pa je mlin ustavil zaradi nerentabilnosti in tržnih razmer v Zgornji Savinjski dolini.
Kmečki mlin je stal skoraj četrt stoletja . Vendar je želja po vonju sveže, zmlete moke in spomin na dišeči domači kruh iz krušne peči, povzročal nostalgijo in željo po obnovitvi mlinarske dejavnosti, ki so jo izvajali naši predniki ter nazadnje oče Franc. On je ponovno usposobil par kamnov leta 1985, ter mlel za lastne potrebe.

Povpraševanje po teh storitvah je bilo vse večje in to nas je pripeljalo do odločitve, da postavimo sodobnejši valjčni mlin. Od začetka smo mleli dvakrat tedensko. Postopoma so se količine zmlete pšenice povečevale, zmeraj več je bilo prodaje na domu in tako se je kazala potreba po urejenem prostoru za prodajo vseh vrst mlinarskih izdelkov.
Leta 2003 smo odprli nov poslovno turistični objekt ob glavni cesti Mozirje-Logarska dolina v kraju Spodnja Rečica, kjer je včasih stal star gospodarski objekt naše kmetije. V tem objektu imamo prodajalno moke, manjšo pekarno, bar Mlinček v nadstropju pa apartmaje in Mlinarjev klub sprostitve-masažni bazen, finska savna s prostorom za počivanje v postelji z pirinim vložkom.

Valjčni mlin kapacitete 500 kg/uro,ki je začel delovati leta 1985 se je počasi iztrošil in bila je potrebna prenova. Leta 2009 in 2010 smo postavili novo postavitev valjčnega mlina kapacitete 1000kg/uro in nove čistilne stroje za čiščenje žita, kateri veliko pripomorejo k boljši kvaliteti izdelkov.


Večja kapaciteta mlina in novejše tehnologije, sodobnejši stroji bodo veliko pripomogle k boljši kvaliteti in tako zadostile vse bolj zahtevnega kupca. Trgu lahko sedaj ponudimo še večjo in bolj zanimivo paleto izdelkov, pakirano na pakirnih strojih v standardni papirni embalaži opremljeni z črtno kodo za prodajo na drobno in v širši trgovski mreži.
Danes smo ponosni, da bogato tradicijo peljemo naprej za naše in Vaše veselje ob dobrotah iz sveže, domače moke.





 RASTLINSKE BELJAKOVINE


Hrana na rastlinski osnovi ni dobra le za optimizacijo vašega zdravja, vendar je, kadar se takšnega prehranjevanja lotite premišljeno, priporočljiva na splošno.


 

 

Kvinoja (11g beljakovin na skodelico)

Kvinoja je visoko-beljakovinska alternativa rižu ali testeninam, ki jo uživamo kot samostojno jed ali v kombinaciji z zelenjavo. Zagotavlja dobro osnovo za vegi-burgerje in je tudi odlična žitarica, ki jo lahko uporabljate za zajtrk, v kombinaciji z mandljevim ali kokosovim mlekom ter jagodičevjem.  

Leča (17,9g beljakovin na skodelico)

Okusna, hranljiva in enostavna za pripravo. V trgovini je možno kupiti veliko vrst. Od rjave do rdeče.

Tempeh (24g beljakovin na 110g)

Tempeh je živilo, ki temelji na fermentirani soji in je zdrava beljakovinska alternativa nefermentiranemu tofuju. Odličen je za vegi-burger ali kot nadomestilo mesnim kroglicam v testeninah. Uporabite ga lahko tudi pri pripravi rjavega riža in zelenjave.  

Seitan (24g beljakovin na 110g)

Odličen nadomestek za goveje, ribje in sojine proizvode - en obrok vsebuje okoli 25 odstotkov dnevnih potreb po beljakovinah. Kakorkoli, seitan ni primeren za posameznike, ki so občutljivi na gluten, saj je narejen iz pšeničnega glutena. 

Fižol (12-15g beljakovin na skodelico)

Odlično živilo za pripravo najrazličnejših jedi - od juh, solat, dodatkov k rižu in zelenjavi ... Z lahkoto si lahko z njim jedi popestrite prav vsak dan.

Spirulina (6g beljakovin na 10g)

Modro-zelena alga spirulina je izjemno hranilna beljakovina, saj vsebuje vse esencialne aminokisline. Z vidika deležev vsebuje kar 60 odstotkov beljakovin, kar je največ v primerjavi s katerim koli drugim naravnim živilom. 

Konopljina semena (16g beljakovin na 3 žlice)

Z odličnim razmerjem omega-6 in omega-3 esencialnih maščobnih kislin so konopljina semena še eno biološko, naravno zagotovilo beljakovin. Konopljina semena so preprost in odličen dodatek množici obrokov: jutranjim žitaricam, solatam, napitkom, jedem iz zelenjave in riža ipd. 

 

PROSENA MOKA

Proso je stara žitna vrsta. Izvira iz srednje Azije, na Kitajskem pa je bilo znano kot ‘kitajsko žito’.
Stare knjige uvrščajo proso med zdravilne rastline. Pospešuje odvajanje vode iz organizma in uravnava črevesno floro. Od mineralov vsebuje večje količine fosforja, magnezija in železa ter silicija, ki ga ostala žita ne vsebujejo. Proso je ena redkih rastlin, ki vsebuje silicijevo kislino v topni obliki, da jo organizem lahko koristi. Silicijeva kislina je pomembna za čisto polt, zobno sklenino, zdrave nohte in lase. Proso je edino žito, ki povzroča v želodcu alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce.
Proseno moko lahko dodajamo tudi testu za kruh, če pa je ta zgolj iz prosene moke, moramo vzeti v zakup, da bo ta nekoliko drobljiv - kar pa sploh ni nič narobe..

Mleto proseno kašo, torej proseno moko, lahko uporabimo tudi kot gostilo. Če to imenitno žitarico skuhamo v vodi, lahko njen okus izboljšamo - recimo - s cimetom, naribanim jabolkom, banano, rozinami, limoninim sokom in tudi z marmelado. In še opozorilo: prosena kaša se rada razkuha ali postane sluzasta, kar preprečimo tako, da seme dobro speremo z vročo vodo.

Povprečna hranilna vrednost na 100g:
100 g zmesi v povprečju vsebuje
Energijska vrednost 349 kcal / 1459 kJ
Beljakovine 10,2 g
Ogljikovi hidrati 74,5 g
Maščobe 1,3  g

AJDOVA MOKA

Ajdova moka ne vsebuje glutena, zato je dobra izbira za ljudi, ki so preobčutljivi na gluten oziroma imajo celiakijo. Ima prijeten sladek okus po oreščkih in je bogata s hranili.

Kaj je ajda?

Čeprav ajdo večina ljudi šteje med žita, je to pravzaprav napačno. Ajda dejansko spada med sadje in je v sorodu z rabarbaro.
Ajda je precej trdoživa rastlina, ki raste tudi v slabih pogojih – tudi brez uporabe pesticidov in herbicidov. Hitro dozori in je bogata s hranili. Ob žetvi se jo posuši z lupino vred, moka pa se prideluje iz notranjosti zrnja šele, ko je to popolnoma suho. Moka iz ajde je lahko svetla ali temna, pri čemer je temnejša različica bolj bogata s hranili.

Prednosti ajdove moke

Ajda je bogata z vlakninami, beljakovinami, niacinom, aminokislinami in vitaminom D. Poleg tega ima tudi veliko kalija, fosforja, železa in kalcija. Veja za enega najboljših virov beljakovin med rastlinami in vsebuje vse esencielne aminokisline.
Ajda je dobra za srčno žilni sistem, saj znižuje krvni tlak in zmanjšuje nevarnost povišanega holesterola, saj je v njej precej antioksidantov. Poleg tega pomaga pri sproščanju krvnih žil ter boljšemu kroženju krvi tudi mangan.
Ajda je priporočljiva tudi za diabetike, saj pomaga uravnavati krvni sladkor.

Kako uporabljati ajdovo moko?

Na Japonskem poznajo ajdove rezance, skoraj cel svet pa pozna ajdove palačinke (v Rusiji jim pravijo blini), v Franciji iz ajdove moke pripravljajo pite.
Če niste preobčutljivi na gluten, je ajdovo moko dobro mešati s pšenično, saj boste tako izboljšali okus jedi in tudi vnesli v telo bolj pestro kombinacijo hranil. Kadar želite speči ajdov kruh, naj bo ajdove moke največ polovica, preostala moka pa naj bo pšenična. Če ste preobčutljivi na gluten, potem ajde seveda ne morete mešati s pšenico, lahko pa ajdovo moko kombinirate z riževo.

Vir: http://marmelina.si/kuhalnica/zivila/ajdova-moka




PIRINA MOKA

Pirina moka je verjetno najbolj priljubljena moka, ki ni narejena iz običajne pšenice oziroma ni bela moka. Piro so že tisočletja gojili na področju Irana, od koder je kasneje prišla tudi v Evropo. Posebej priljubljena je postala v zadnjih letih, ko smo se ljudje pričeli zavedati pomena zdrave prehrane ter se obrnili proč od izdelkov iz bele moke.

Kakšna je pirina moka?

Ima nekoliko sladek okus, podoben polnozrnati pšenični moki, okus spominja tudi nekoliko na oreščke. Pirina moka vsebuje gluten, zato ni primerna za bolnike s celiakijo, sicer pa ima veliko vlaknin ter mineralov ter več beljakovin in vitaminov kot bela moka. Pirina moka je priljubljen nadomestek za belo moko, saj je z njo možno pripraviti tako kruh kot testenine, palačinke ali fino pecivo.

Prednosti pirine moke

Pira se bolje topi v vodi in je lažje prebavljiva kot pšenična moka. Ni brez glutena, uživajo pa jo lahko ljudje, ki so zgolj nekoliko preobčutljivi na pšenico. Tudi če nimate težav z uživanjem pšenične moke, je pirina moka odlična za prehrano, saj z njeno uporabo zaužijete širši spekter hranil. Pirina moka ima več beljakovin in manj kalorij kot pšenična moka. Je dober vir vitamina B2, mangana, niacina, bakra, fosforja in vlaknin.
Pira ima v primerjavi s pšenico precej tršo lupino, zato med mletjem ostane v njej več hranil, pa tudi okus se bolje ohrani. Poleg tega zahteva gojenje pire manj pesticidov kot gojenje pšenice, saj trda lupina notranjost žita bolje ščiti pred škodljivci ter okužbami.

Nakup in hramba

Piro boste našli v običajnih prodajalnah, včasih poleg običajne moke, včasih na oddelku z bio prehrano. Ob nakupu se prepričajte, da je embalaža cela in dobro zaprta ter da na njej ni znakov vlage. Preverite datum, do katerega je moka uporabna ter izberite takšno, ki je kar najbolj sveža.
Pirino moko je najbolje hraniti v zračno nepropustni embalaži v hladilniku, če jo uporabljate pogosto in vam ne bo dolgo stala, pa jo zgolj pretresite v dobro zaprto posodo in postavite na hladno v omarico.

Uporaba pirine moke

Tako kot pšenično moko, lahko tudi pirino kupite belo ali polnozrnato. Pri beli pirini moki je bil otrob odstranjen, kar pomeni da ima boljšo teksturo za pripravo peciv in kolačev. Polnozrnata pirina moka pa bo nadomestila polnozrnato (polnovredno, graham) pšenično moko.
Ker se pirina moka v vodi topi bolj kot pšenična, jo za nadomeščanje pšenične moke uporabljajte tako, da ji primešate zgolj tri četrtine vode, ki je v receptu predpisana za pšenično moko. Testa iz pirine moke nikoli ne gnetite oziroma ne mešajte tako močno in tako dolgo, kot bi testo iz pšenične moke, sicer se bo pričelo drobiti.
Peciva in kruh iz pirine moke nikoli ne vzhajajo tako visoko kot če bi jih pekli iz pšenične moke.

Vir: http://marmelina.si/kuhalnica/zivila/pirina-moka

 
E-pošlji objavo

Komentarji

Objavite komentar

Zahvaljujem se za komentar

Priljubljene objave